Kako bi bila videti hiša, če bi jo posesalo v “Looney toons” svet, sta se vprašala umetnika Dan Havel in Dean Ruck. V odgovor, sta hišo, ki je bila namenjena za porušitev, spremenila v to izjemno skulpturo, ki je privabljala radovedne poglede mimoidočih.
Še ena izmed inovativnosti, ki me navdušujejo.
Moj “odgovor” na Mindfrerak-ov in Schtr4jh-ov post o pripravi hotdogov in palačink z rumom (njami ^^).
Vodič, ki bo popeljal vse nesposobne lačne trebuhe skozi postopek pečenja jajca na oko
- Priprava:
1. Pred začetkom tega tveganega podviga si oblecite predpasnik, vedno pa imejte v bližini tudi rokavico proti vročini, če vam je na voljo in ste res nesposoben “kuhar”.
2. Med kupom (verjetno umazane) posode poiščite ponev, ki je ustrezna za pečenje jajc (seveda more biti čista (razen če ste nemarnež in vam je vseeno)).
3. Preverite, če sploh imate v hladilniku kako jajce in se prepričajte, da ni gnila (če ne zaznate ogabnega vonja vam bo verjetno tudi vseeno če pojete gnilo).
- Začetek predrznega podviga:
(POZOR!!! Zaželeno je, da pred tem izvedete nekaj psihičnih, relaksacijskih, mogoče tudi kondicijskih priprav, kot naprimer sproščanje ob hrupu TV-ja ali prerekanje s starši in se posvetujete z odraslo osebo (če berete ta vodič vi to vsekakor niste))
4. Ponev postavite na štedilnik (v primeru da le tega nimate na voljo, na google-u poiščite kakšen taborniški nasvet, kako se zakuri ogenj, vendar tega ne priporočam ker boste verjetno prej umrli od starosti preden to najdete, velika pa je tudi možnost za požig hiše, oz. vsega v radiusu 20 kilometrov. Nato dodajte žlico (normalne velikosti) olja in vklopite vir toplote, da se ponev segreje (ne čakajte predolgo da ne zažgete olja in ne skrbite da bi olje ob tem trpelo, saj ne čuti bolečine (v bistvu ne čuti ničesar ker je tako ali tako mrtvo, če še niste vedeli tega)).
5. Ko je ponev dovolj topla (po 1-2 minutnem segrevanju), vanjo ubijete jajce (hladnokrvno, z golimi rokami, brez luščin).
6. Jajce pečete in nadzorujete (POZOR!!! Strogo odsvetujem, da medtem, ko se jajce peče, “geekate” igrice (to početje odsvetujem tudi ko ne pečete jajc)), dokler se sluzava prozorna snov (beljak) ne spremeni v trdnejšo belo in rumena (rumenjak) ne dobi rožnatega sloja. Po želji lahko dodate sol (v mejah normale).
7. Ko je bivši-bodoči-luškan-pirnat-še-pred-kratkim-utekočinjen-piščanček pečen, ga pojete. Ne pozabite še prej ugasnit štedilnika in odstaviti ponve (upam da nimate spomina kot zlate ribice).
To bi bilo vse o tem kako si speči jajce na oko. Najverjetneje ste nesposobenež, zato prvi izdelek ne bo nikakor podoben izdelku, ki ga pripravi vaša mama, oz. vaši predstavi o jajcu na oko če to jed poznate le iz opisov v legendah in mitih in risank) a ne sekirajte se preveč kajti vaja dela mojstra (in mojster dela lepo spečeno, nerazlito, jajce na oko) kot pravijo modreci – njim pa potrjujejo izkušnje – in mogoče bo vaš naslednji izdelek manj zažgan in manj neužiten. Vendar dvomim.
Dober tek.
(Prosim, ne jemlite žalitev resno, ker itak nevem kaj pišem :S:D)
Umetnik Bert Simons, si je zastavil zanimivo vprašanje – “Kaj bom zapustil svetu po moji smrti?”. Odgovor na njegovo vprašanje se je glasil “nič”. To je bil razlog, da se je odločil, da tega ne bo prepustil naklučju usode in bo stvar vzel v svoje roke. Tako je naredil svoj klon. In ne samo to. Omogočil je, da lahko vsak ustvari kolikor hoče njegovih replik. Da pa stvar nebi zvenela tako nenavadna kot zveni, moram povedat, da je tako imenovani “klon”, le papirnata skulputra njegovega obraza.
Torej, kako je zadeva nastala?
- Svoj obraz je poslikal iz večih različnih kotov.
- Slike je prenesel v Blender, program za 3D oblikovanje in zmodeliral digitalno verzijo.
- Na objekt je prenesel slike – ustvaril teksturo - in jo sploščil
- Izrezal in zlepil je posamezne dele tako, da so skupaj tvorili končno papirnato skulpturo njegovega obraza.
Na njegovi spletni strani si lahko ogledate še ostale njegove stvaritve (med drugim seksi gospodično) ali pa download-ate .pdf dokument in zlepite svoj lasten klon Bert-a in si poiščete še ostale klone širom sveta na njegovem zemljevidu.
Čeprav tega vsekakor ni enostavno narediti, upam, da bo svet ugledal tudi kakšen moj klon :)
Pridevnik “prijazen” nekako ne paše ravno k neprijaznim besedam kot je grafit, ampak to ne drži za grafite umetnika Paul “Moose” Curtis-a. Večina vas je verjetno že videla spot na Discovery Channel, o grafitih, ki so dejansko narejeni v obratno smer kot klasični – s čiščenjem. Tako lahko umetniki izrazijo svojo kreativnost in hkrati, na legalen način (no o tem nisem prepričan, je pa sigurno bolj legalno od klasičnih grafitov) opozorijo na onesnaženost in nečistost mesta, ki je s temi grafiti zelo očitna. Že sama ideja se mi zdi revolucionarna, saj se tudi sam zavzemam za ekologijo, povsem pa sem tudi navdušen nad umetnostjo in inovativnostjo, novimi idejami, z nečim, kar ni poskusil še nihče in to je ena izmed takšnih stvari.
Več si lahko pogledate in preberete na spletni strani www.reversegraffitiproject.com
“Slika pove več kot tisoč besed”, pravijo. Kaj šele video (1.000 besed * 24 slik = 24.000 besed/sekundo) Predstavljajte si, koliko je to besed na youtube-u (78.300.000 videov * 166.17 sekund * 24.000 besed = 312.266.664.000.000 besed (podatki za 17. marec 2008))
Youtube je eden izmed večjih izumov zadnjih let. Čeprav ni ravno izum, pa je vseeno spletna revolucija in zajema precej večje področje, kot le splet in računalništvo. Vzpon je doživel ob objavitvi najbolj popularnega viralnega videa vseh časov, Star Wars Kid. Je tako rekoč del kulture in vsakdo se lahko predstavi s svojimi talenti in ostalimi norčijami skorajda vsemu človeštvu in kar je najbolj važno, za to ni potrebno plačati nič več kot stane web kamera in dostop do interneta, kar pa je dandanes že skorajda tako potrebno kot elektrika. Nikoli prej v zgodovini ni bilo tako dostopno in enostavno biti viden tako veliki množici, kaj šele, da bilo ZASTONJ!!! Prav zanimivo bo videti v prihodnosti, ko se bo v zgodovinskih učbenikih (takrat bo verjetno učbenike zamenjal file na računalniku) naših vnukov (ali pa mogoče šele njihovih vnukov), pojavil youtube, kot nov revolucionarni medij, ki je pospešil razvoj (no mogoče bo tu bolj govora nasploh o internetu).
Zakaj pospešil razvoj? Poleg vseh vodičev in “How to do” videov, so se s svojim delom predstavili mnogi amaterski razvijalci tehnologije, katere so opazili vplivnejši ljudje. Poglejmo naprimer Johny Chung Lee-ja (njegov youtube kanal jcl5m). Z njegovimi izumi, predvsem z wiiremote projektom, se je predstavil na youtube-u in kmalu zaslovel. S pomočjo Nintendo Wii remot-a, je ustvaril “Head tracking“, ki bo verjetno revolucija v igričarski industriji. “Head tracking” je tehnika, s katero aplikacija zaznava pozicijo glave in temu primerno prireja sliko, s čimer lahko dosežemo efekt, virtualnega okna. Na ta način lahko dejansko pogledamo objekt s skoraj vseh strani in dobimo občutek, da zremo v novo dimenzijo. To tehniko, so po objavi njegovega videa, polek nešteto amaterskih navdušencev, začeli razvijati razvijalci pri IBM:
Povabili pa so ga tudi, da svoj projekt predstavi na TED konferenci:
To je mislim, da dovolj dober dokaz, kako vpliven in močen je youtube in da ne vsebuje le neumnih in primitivnih, videov. Prepričan sem, da lahko še pričakujemo cel kup zanimiv videov, saj je vsak dan objavljenih več kot 150 tisoč posnetkov in prav gotovo se za vsakega najde nekaj.
Včasih se mi zgodi, da imam popolnoma čudne misli in ideje. To se mi je zgodilo tudi danes, ko mi je Petra povedala, da si je kupila novo denarnico. Pomislil sem, da bi imel denar in ga ne bi imel kam dati. Nato bi si kupil denarnico in nebi imel več denarja, zato nebi imel več kaj dati v denarnico.
Ja, res da sem čuden ampak meni se je ta misel zdela zanimiva. Mogoče imajo za takšne primere v psihologiji ali pa kje drugje poseben izraz. Nikoli neveš. Tam imajo pomoje izraze za vsako situacijo:)… Če se motim oz. če ve kdo o tem kaj več, naj me prosim popravi in deli informacije :D…
Ko sem iskal sliko denarnice, da bi jo dodal postu, sem naletel na tole sliko:
Denarnica iz denarja. To bi rešilo problem že od začetka :D
Glihkar sm gledu video na Mindfreak -ovem blogu (fakin sklanjanje angleških besed) o nekem flešerskem koncertu/party-ju (spet sklanjanje :)) in sm opazu nešteto svetlečih se ekranov raznoraznih naprav, s katerimi hočejo obiskovalci ovekovečit trenutek (posnetki so nakoncu tko al tko čist zanč in bolj kot ne po nepotrebnem zapolnjujejo prostor na youtube-ovih strežnikih (ok ne bom se več pritoževal nad sklanjanjem :)) Kdo ve. Mogoče bodo pa ti posnetki kdaj še del zgodovine). Se še spomnete vžigalnikov??? No js sm tko premlad, da bi se jih spomnil v živo a vseeno. Očitno se tehnologija zažira tudi na to področje. A namen se spreminja. Niti nevem kakšen je bil namen prej z vžigalniki, mogoče, da bi pritegnili pozornost, sedaj je pač jasno, da gre za snemanje dogodka in svetloba ni niti usmerjena proti odru tko da nevem če se da sploh primerjat. Prvič sem to opazu na MTV music awards (se mi zdi), ko so organizatorji med obiskovalce razdelili telefone, da bi znjimi svetili (no v tem primeru je namen enak namenu vžigalnikov. No vsaj učinek je enak).
Zanimivo je videt, kaj vse se spreminja in večino stvari niti ne opazimo a vseeno se kultura neopazno, tiho spreminja vse okoli nas.
(tok sm biu v elementu, da mi je ušlo pravopisno pisanje (al kk se temu sploh reče) tko da zej res nevem kk nej pišem :( )
Sem zelo zbirateljski po duši, ali kako bi se temu reklo. Vedno sem rad zbiral stvari, predvsem z estetskega vidika. Prva stvar, ki sem jo zbiral so bile slikice evropskega nogometnega prvenstva (se mi zdi) nato karte pokemon, katere bi zbiral še danes, če bi jih imel s kom menjati :)… Vbistvu jih še vedno hranim nekaj za spomin. Začel sem jih zbirati, ko sem jih nekaj dobil od soseda. Takrat sem jih imel okorg 20, na koncu pa je številka narasla na več kot 200. Še danes nevem kako mi je uspelo zbirko po-10-erit, glede na to, da si nisem kupil niti ene karte. Kasneje sem prodal del zbirke (60 najredkejših kart – zvezdic, kot smo jim rekli, zaradi male zvezdice, ki je označevala redkost) sošolcu, za takratnih 8000 sit zraven pa sem dobil še 200 kart Magic the Gathering (še vedno jih imam skrbno spravljene v škatli), kar je bila izjemna kupčija :)…
Zadnjih nekaj let, pa se zelo navdušujem nad križi. Ne ravno nad tistimi z jezusovo podobo in verskimi simboli ampak nasploh nad samo obliko. Nekje konec osnovne šole, sem našel zelo staro verižico (vrjetno več kot jaz) v obliki križa, narejeno iz žebljev za podkovanje konj in jo nosim od takrat naprej in upam, da jo bom nosil večno :). Zbirati sem jih začel recimo, da nekje lani, ko sva s sošolcem zamenjala verižici. Moja v obliki meča ovitega s kačo in njegov križ, in luknja v ploščici v obliki križa. Naslednja dve verižici sem dobil od punce iz Irske in če štejem še rožni venec od svetega obhajila, jih imam sedaj 5. Imam tudi križ z jezusom, ki se ga pritrdi na steno, ampak zbiram predvsem verižice.
Upam, da bom kmalu našel še kakšen križ, ki ga bom lahko dodal k zbirki, lahko pa mi tudi kdo izmed vas kupi kakšen križ in mi ga pošlje :)… Bil bi zlooooo vesel :D
Začelo se je z mojim prvim računalnikom. Dobil sem ga nekje leta 1998 in ga uporabljal do leta 2005. Že takrat nič kaj močna zadeva (366MHz, količine pomnilnika se ne spomnem, 4GB trdega diska…), mi je najprej služila – kot vsem normalnim otrok podobne starosti – le kot platforma za “nažigavanje igric”. No v mojem primeru je beseda “nažigavanje” malo prehuda, saj je bila igra Duke Nukem 3D še najboljši približek igre katero lahko “nažigavaš”, ki je zasedala že tako malo prostora na disku mojega racunalnika. Nikoli nisem preveč maral paničnega tekanja za pošastmi z goro orožja in luknanja njihovih glav. Večinoma sem igral strategije kot so Age of epires, Pharaoh, Roller coster tycoon… Spomnim se, da je bila prva igra, ki sem jo igral na takrat novem računalniku Hugo. Še zdaj včasih podoživim obcutke radosti in topline, ki me je navdajala ob igranju te, nekakšne božicne verzije Huga. Ne zaradi same igre, ampak nasploh misli, da imam svoj računalnik. Neopisljiv, nostalgičen občutek, posledica naivne otroške domišljie. Edine kupljene igre, ki sem jih imel, so bile igre, ki jih je kupil oče v nekem paketu in pa demo igre iz računalniških revij. Zraven teh revij, pa so bili tudi razni programčki, nad katerimi sem se navduševal. K temu je močno pripomoglo dejstvo, da sem imel izredno počasno mašino. Tako sem dosti časa raziskoval razne možnosti windowsov (takrat še Windows 98) in se poigraval s kopico programov.
Prvič sem se srečal s kodo, ko sem bil star nekje 11 let, pri konfiguraciji skinov za BSPlayer in kmalu tudi sam naredil svojega. Kasneje sem odkril HTML kodo in začel ustvarjati enostavne tabele in preproste strani. Veliko sem se ukvarjal tudi z grafiko, predvsem je bilo to igranje in manipuliranje s slikami.
Resneje pa sem se poglobil v programiranje, ko sem naključno naletel na Macromedio Flash 8. Učitelja v osnovni šoli sem prosil, če mi lahko zapeče program Macromedia Dreamweaver, hkrati pa mi je zapekel še Flash MX 8. Program me je takoj navdušil in kmalu sem našel vodiče, katerim sem sledil in se naučil osnov programiranja. Ni trajalo dolgo predem sem ustvaril svojo prvo igrico, v kateri si moral streljati v tarče. In že moja prva igra je bila, povsem nehote, sporna za določene osebe in ni dosti manjkalo, da bi zaradi nje pristal na sodišču. Takrat sem bil star nekje 13 let. Na srečo se je stvar polegla in ohladila, jaz pa sem jo odnesel le z močnim opozorilom za prihodnost, da moram biti zelo previden, pri izbiri vsebin mojih kreacij.
Tako nekako je zgledala ta igra (to sem ponovno sprogramiral v 15 min, drugače je bila še časovna omejitev in povečevanje hitrosti skozi čas):
