Youtube pospešuje razvoj

“Slika pove več kot tisoč besed”, pravijo. Kaj šele video (1.000 besed * 24 slik = 24.000 besed/sekundo) Predstavljajte si, koliko je to besed na youtube-u (78.300.000 videov * 166.17 sekund * 24.000 besed = 312.266.664.000.000 besed (podatki za 17. marec 2008))

Youtube je eden izmed večjih izumov zadnjih let. Čeprav ni ravno izum, pa je vseeno spletna revolucija in zajema precej večje področje, kot le splet in računalništvo. Vzpon je doživel ob objavitvi najbolj popularnega viralnega videa vseh časov, Star Wars Kid. Je tako rekoč del kulture in vsakdo se lahko predstavi s svojimi talenti in ostalimi norčijami skorajda vsemu človeštvu in kar je najbolj važno, za to ni potrebno plačati nič več kot stane web kamera in dostop do interneta, kar pa je dandanes že skorajda tako potrebno kot elektrika. Nikoli prej v zgodovini ni bilo tako dostopno in enostavno biti viden tako veliki množici, kaj šele, da bilo ZASTONJ!!! Prav zanimivo bo videti v prihodnosti, ko se bo v zgodovinskih učbenikih (takrat bo verjetno učbenike zamenjal file na računalniku) naših vnukov (ali pa mogoče šele njihovih vnukov), pojavil youtube, kot nov revolucionarni medij, ki je pospešil razvoj (no mogoče bo tu bolj govora nasploh o internetu).

Zakaj pospešil razvoj? Poleg vseh vodičev in “How to do” videov, so se s svojim delom predstavili mnogi amaterski razvijalci tehnologije, katere so opazili vplivnejši ljudje. Poglejmo naprimer Johny Chung Lee-ja (njegov youtube kanal jcl5m). Z njegovimi izumi, predvsem z wiiremote projektom, se je predstavil na youtube-u in kmalu zaslovel. S pomočjo Nintendo Wii remot-a, je ustvaril “Head tracking“, ki bo verjetno revolucija v igričarski industriji. “Head tracking” je tehnika, s katero aplikacija zaznava pozicijo glave in temu primerno prireja sliko, s čimer lahko dosežemo efekt, virtualnega okna. Na ta način lahko dejansko pogledamo objekt s skoraj vseh strani in dobimo občutek, da zremo v novo dimenzijo. To tehniko, so po objavi njegovega videa, polek nešteto amaterskih navdušencev, začeli razvijati razvijalci pri IBM:

Povabili pa so ga tudi, da svoj projekt predstavi na TED konferenci:

To je mislim, da dovolj dober dokaz, kako vpliven in močen je youtube in da ne vsebuje le neumnih in primitivnih, videov. Prepričan sem, da lahko še pričakujemo cel kup zanimiv videov, saj je vsak dan objavljenih več kot 150 tisoč posnetkov in prav gotovo se za vsakega najde nekaj.

Denarnica iz denarja

Včasih se mi zgodi, da imam popolnoma čudne misli in ideje. To se mi je zgodilo tudi danes, ko mi je Petra povedala, da si je kupila novo denarnico. Pomislil sem, da bi imel denar in ga ne bi imel kam dati. Nato bi si kupil denarnico in nebi imel več denarja, zato nebi imel več kaj dati v denarnico.

Ja, res da sem čuden ampak meni se je ta misel zdela zanimiva. Mogoče imajo za takšne primere v psihologiji ali pa kje drugje poseben izraz. Nikoli neveš. Tam imajo pomoje izraze za vsako situacijo:)… Če se motim oz. če ve kdo o tem kaj več, naj me prosim popravi in deli informacije :D…

Ko sem iskal sliko denarnice, da bi jo dodal postu, sem naletel na tole sliko:

Denarnica iz denarja. To bi rešilo problem že od začetka :D

Prihodnost – Mobilniki namesto vžigalnikov

Glihkar sm gledu video na Mindfreak -ovem blogu (fakin sklanjanje angleških besed) o nekem flešerskem koncertu/party-ju (spet sklanjanje :)) in sm opazu nešteto svetlečih se ekranov raznoraznih naprav, s katerimi hočejo obiskovalci ovekovečit trenutek (posnetki so nakoncu tko al tko čist zanč in bolj kot ne po nepotrebnem zapolnjujejo prostor na youtube-ovih strežnikih (ok ne bom se več pritoževal nad sklanjanjem :)) Kdo ve. Mogoče bodo pa ti posnetki kdaj še del zgodovine). Se še spomnete vžigalnikov??? No js sm tko premlad, da bi se jih spomnil v živo a vseeno. Očitno se tehnologija zažira tudi na to področje. A namen se spreminja. Niti nevem kakšen je bil namen prej z vžigalniki, mogoče, da bi pritegnili pozornost, sedaj je pač jasno, da gre za snemanje dogodka in svetloba ni niti usmerjena proti odru tko da nevem če se da sploh primerjat. Prvič sem to opazu na MTV music awards (se mi zdi), ko so organizatorji med obiskovalce razdelili telefone, da bi znjimi svetili (no v tem primeru je namen enak namenu vžigalnikov. No vsaj učinek je enak).

Zanimivo je videt, kaj vse se spreminja in večino stvari niti ne opazimo a vseeno se kultura neopazno, tiho spreminja vse okoli nas.

(tok sm biu v elementu, da mi je ušlo pravopisno pisanje (al kk se temu sploh reče) tko da zej res nevem kk nej pišem :( )

Zbirateljstvo in zbirka križev

Sem zelo zbirateljski po duši, ali kako bi se temu reklo. Vedno sem rad zbiral stvari, predvsem z estetskega vidika. Prva stvar, ki sem jo zbiral so bile slikice evropskega nogometnega prvenstva (se mi zdi) nato karte pokemon, katere bi zbiral še danes, če bi jih imel s kom menjati :)… Vbistvu jih še vedno hranim nekaj za spomin. Začel sem jih zbirati, ko sem jih nekaj dobil od soseda. Takrat sem jih imel okorg 20, na koncu pa je številka narasla na več kot 200. Še danes nevem kako mi je uspelo zbirko po-10-erit, glede na to, da si nisem kupil niti ene karte. Kasneje sem prodal del zbirke (60 najredkejših kart – zvezdic, kot smo jim rekli, zaradi male zvezdice, ki je označevala redkost) sošolcu, za takratnih 8000 sit zraven pa sem dobil še 200 kart Magic the Gathering (še vedno jih imam skrbno spravljene v škatli), kar je bila izjemna kupčija :)…

Zadnjih nekaj let, pa se zelo navdušujem nad križi. Ne ravno nad tistimi z jezusovo podobo in verskimi simboli ampak nasploh nad samo obliko. Nekje konec osnovne šole, sem našel zelo staro verižico (vrjetno več kot jaz) v obliki križa, narejeno iz žebljev za podkovanje konj in jo nosim od takrat naprej in upam, da jo bom nosil večno :). Zbirati sem jih začel recimo, da nekje lani, ko sva s sošolcem zamenjala verižici. Moja v obliki meča ovitega s kačo in njegov križ, in luknja v ploščici v obliki križa. Naslednja dve verižici sem dobil od punce iz Irske in če štejem še rožni venec od svetega obhajila, jih imam sedaj 5. Imam tudi križ z jezusom, ki se ga pritrdi na steno, ampak zbiram predvsem verižice.

Upam, da bom kmalu našel še kakšen križ, ki ga bom lahko dodal k zbirki, lahko pa mi tudi kdo izmed vas kupi kakšen križ in mi ga pošlje :)… Bil bi zlooooo vesel :D

S 13-imi leti (skoraj) na sodišču

Začelo se je z mojim prvim računalnikom. Dobil sem ga nekje leta 1998 in ga uporabljal do leta 2005. Že takrat nič kaj močna zadeva (366MHz, količine pomnilnika se ne spomnem, 4GB trdega diska…), mi je najprej služila – kot vsem normalnim otrok podobne starosti – le kot platforma za “nažigavanje igric”. No v mojem primeru je beseda “nažigavanje” malo prehuda, saj je bila igra Duke Nukem 3D še najboljši približek igre katero lahko “nažigavaš”, ki je zasedala že tako malo prostora na disku mojega racunalnika. Nikoli nisem preveč maral paničnega tekanja za pošastmi z goro orožja in luknanja njihovih glav. Večinoma sem igral strategije kot so Age of epires, Pharaoh, Roller coster tycoon… Spomnim se, da je bila prva igra, ki sem jo igral na takrat novem računalniku Hugo. Še zdaj včasih podoživim obcutke radosti in topline, ki me je navdajala ob igranju te, nekakšne božicne verzije Huga. Ne zaradi same igre, ampak nasploh misli, da imam svoj računalnik. Neopisljiv, nostalgičen občutek, posledica naivne otroške domišljie. Edine kupljene igre, ki sem jih imel, so bile igre, ki jih je kupil oče v nekem paketu in pa demo igre iz računalniških revij. Zraven teh revij, pa so bili tudi razni programčki, nad katerimi sem se navduševal. K temu je močno pripomoglo dejstvo, da sem imel izredno počasno mašino. Tako sem dosti časa raziskoval razne možnosti windowsov (takrat še Windows 98) in se poigraval s kopico programov.

Prvič sem se srečal s kodo, ko sem bil star nekje 11 let, pri konfiguraciji skinov za BSPlayer in kmalu tudi sam naredil svojega. Kasneje sem odkril HTML kodo in začel ustvarjati enostavne tabele in preproste strani. Veliko sem se ukvarjal tudi z grafiko, predvsem je bilo to igranje in manipuliranje s slikami.

Resneje pa sem se poglobil v programiranje, ko sem naključno naletel na Macromedio Flash 8. Učitelja v osnovni šoli sem prosil, če mi lahko zapeče program Macromedia Dreamweaver, hkrati pa mi je zapekel še Flash MX 8. Program me je takoj navdušil in kmalu sem našel vodiče, katerim sem sledil in se naučil osnov programiranja. Ni trajalo dolgo predem sem ustvaril svojo prvo igrico, v kateri si moral streljati v tarče. In že moja prva igra je bila, povsem nehote, sporna za določene osebe in ni dosti manjkalo, da bi zaradi nje pristal na sodišču. Takrat sem bil star nekje 13 let. Na srečo se je stvar polegla in ohladila, jaz pa sem jo odnesel le z močnim opozorilom za prihodnost, da moram biti zelo previden, pri izbiri vsebin mojih kreacij.

Tako nekako je zgledala ta igra (to sem ponovno sprogramiral v 15 min, drugače je bila še časovna omejitev in povečevanje hitrosti skozi čas):